Zakaj kit in delfin še danes končata na krožniku?

Mehki deli so za prehrano ljudi, kosti se porabijo kot obešalniki za

sušenje rib, žile služijo namesto vrvic za šivanje, hrbtenična vretenca pa za

stole. Tako konča ulovljeni kit.

 

Številnim se je zdela nekoliko neobičajna novica, da je Mednarodna

komisija za kitolov (IWC) pretekle dni prišla v Portorož. Spraševali smo se,

kaj ima Slovenija skupnega s kiti, a če vemo, da tudi delfini sodijo v red

kitov, si lahko odgovorimo, da celo več, kot bi na prvi pogled mislili.

 

Ko govorimo o kitolovu, je najspornejša država brez dvoma Japonska, ki

se bolj kot ne požvižga na odločitve mednarodnih organov o prepovedi

komercialnega kitolova in ga spretno skuša predstavljati kot znanstveni

kitolov. Zato je IWC v Portorožu sprejel resolucijo za zajezitev japonskega

pobijanja kitov v imenu znanstvenega raziskovanja. Tokio se je v sezoni

2014-2015 na Antarktiki sicer odpovedal kitolovu, a je že napovedal, da se bo k

tej dejavnosti v raziskovalne namene vrnil v sezoni 2015-2016. Japonska je

sicer na Antarktiki v sezoni 2013-2014 pobila 250 pritlikavih kitov.

 

Gostovanje komisije v Sloveniji je služilo kot povod za odgovore na

več vprašanj: koliko vrst kitov živi in kako pogosto pridejo v Tržaški zaliv,

kdo in v kakšnih primerih kite sploh lahko lovi in ali je Japonska edina črna

pika pri tem? To sta pojasnila Andrej Bibič, slovenski član Mednarodne

komisije za kitolov, sicer zaposlen na ministrstvu za kmetijstvo in okolje,

in Tilen Genov z Univerze na Primorskem.

 

Vir: rtvslo.si